GEORG SIMMEL

 

MENU:  NAZAJ NA CELJSKO LITERARNO DRUŠTVO?   NAZAJ NA UDK LEKSIKON?   KONTAKT

Georg Simmel

(1858 - 1918)

 VSEBINSKA OSVEŽITEV SIMMLOVEGA DELA

Temeljna vprašanja sociologije

(individuum in družba)

+ konkretnimi primeri možnih socioloških raziskav

iz zbirke: Studia Humanitas

 Avtor:

Karl Petrič

  CIP KATALOŽNI ZAPIS O PUBLIKACIJI

Povzetek

V tem kratkem pisanju sem se lotil kratkega vsebinskega prikaza G.Simmlovega dela "Temeljna vprašanja sociologije" (individuum in družba), v katerem se je v prvem poglavju ukvarjal s področjem sociologije, s pojmom družbe in vednostjo o njej, izpostavil je abstraktno naravo sociologije, obravnaval sociologijo kot metodo, opredelil problemska področja sociologije, pisal o raziskavi družbenih oblik in zaključil s podpoglavjem raziskave o epistemoloških in metafizičnih vidikov družbe.

V drugem poglavju je avtor pisal o družbeni in individualni ravni. V ta sklop razmišljanj je uvrstil misli o odločnosti družbe in nihanjem posameznika, posameznik proti članu skupine, o vrednosti starega in novega, o superiornosti posameznika nad množico, itd.

V tretjem poglavju se je Simmel ukvarjal z družabnostjo, s kategorijama spogledovanja in pogovora, itd.

V četrtem poglavju njegovega dela je bilo govora o vlogi individua in družbi v obdobju 18. in 19. stoletja. Pisal je o nenehnih konfliktih, ki se porajajo ob čedalje večji želji po individualni svobodi. Dotaknil se je tudi vprašanja antinomije med svobodo in enakostjo.

V nadaljevanju te seminarske naloge sem se lotil vsebinske interpretacije avtorjevega dela s konkretnimi primeri. Ugotovil sem, da je bil G. Simmel eden prvih sociologov, ki so zmanjšali razkorak med naravoslovnimi in družboslovnimi znanostmi in da so ga še posebej zanimale tiste interakcije med ljudmi (družabnost, pogovor, spogledovanje), katerim do tedaj sociologi niso posvečali veliko pozornosti. Zaradi tega sem podal tudi nekaj primerov možnih socioloških raziskav, katerim bi se naravoslovne znanosti lahko pridružile.

 Kazalo

 

 

0.0 Uvod

Temeljni interes Simmlovih del je filozofija kulture, sociologija, spoznavna teorija in estetika, toda njegovi koncepti so se v toku razvoja precej spremenili. Tako so se njegova razmišljanja raztezala od biologističnega evolucionizma, specifične individualistične filozofije življenja, pragmatizma, antipsihologizma do apriorizma neokantovstva.

V začetni fazi svojih razmišljanj je trdil, da se je funkcija spoznanja razvila zaradi bioloških potreb, kajti mišljenje se je moralo razviti zaradi samega življenja (kako preživeti). V tem kontekstu je tudi izrazil trditev, da so za človeka prvenstveno pomembne samo tiste misli, ki obetajo neko koristnost (boj za obstanek - ohranitev življenja).

Na področju etike si je prizadeval, da bi etične pojme obrazložil s pomočjo odgovarjajočih psiholoških pojavov. V tistem obdobju je Simmel trdil, da se mišljenje razvije iz enega principa.

V naslednji fazi njegovih raziskovanj je bil antipsihologist. Prišel je do spoznanja, da ima vsak individuu svojo idealno vsebino (posebna vrednost, ki ni odvisna od relacij do subjektov, objektov, geneze) in svoje idealne zahteve.

Njegov filozofski "eklekticizem" ali bolje, razvijajoči se holizem, je bil opazen pri zasnovani formalni sociologiji. Zastopal je mnenje, da je osnovna naloga sociologije raziskovati tiste oblike podružbljenja, ki so izločene od njihove spremenljive, konkretne vsebine, a hkrati trdi, da je temelj družbe v vzajemnih psiholoških delovanjih, ki pa nastanejo zaradi določenih nagonov.^a

Simmel je avtor, ki sicer spada med klasike v sociologiji in filozofiji, vendar je po mojem mnenju potrebno dodati, da so njegovi nazori zelo sodobni, čeprav so v različnih časovnih obdobjih zelo nihali. Eden od dokazov za to trditev bi lahko našli v njegovi slikoviti primerjavi, da so vzajemna delovanja posameznikov primerljiva z interakcijami med atomi. Spoznanja iz naravoslovnih znanostih je možno prenesti v družboslovna (npr. sociologija) in obratno, kajti v končni fazi je človek ustvarjalec tako naravoslovnih, kot tudi družboslovnih idej, ki pa se v družbi oplemenitijo ali pa zavirajo. Družbene vezi so, če odštejemo najbolj osnovne (družina, pogovor dveh ali treh ljudi, določeni socialni agregati, itd.) zelo kompleksne in zaenkrat težje izmerljive, kot pa to so npr. klasični fizikalni modeli o gibanju ali pa vzajemna kemijska učinkovanja med spojinami. Simmla so sicer tudi smatrali kot eklektika, kar sicer ustreza resnici, vendar pa menim, da je Simmel šel skozi proces spoznavnega miselnega evolucionizma. Pri njegovih raziskovalnih prizadevanjih od začetka pa do konca bi lahko govorili o intuitivni sistematiki znanstvenih misli (od primarnih potreb za preživetje, vrednosti individua, vrednosti družbe, individualna in družbena etika pa tja do iskanja novih vrednot zunaj in znotraj sebe). Skratka, kako se razvija posameznik pod vplivom narave in kako pride do nujne tvorbe družb, v katere vstopajo posamezniki in med sabo na negativen ali pa pozitiven način sodelujejo.

0.1 Namen seminarske naloge

1. Kratek vsebinski prikaz Simmlovega dela "Temeljna vprašanja sociologije".^b
2. Moja interpretacija Simmlovih misli okrepljene s konkretnimi primeri.

 

0.2 Opredelitev problema

Vsebinska interpretacija Simmlovega miselnega sveta je lahko zelo kočljiva, kajti svoje zamisli je črpal iz številnih pojavov naravnega in družbenega sveta, kot tudi dejstvo, da je prebiral številne navidezno med sabo izključujoče se avtorje (Kant, Fichte, Marx, Schelling, Nietzsche, Schoppenhauer, itd.). Poslovil se je tudi od takrat veljavnega makroskopskega zgodovinskega pristopa (mu pripisal sekundarni pomen njegovega zanimanja) in se bolj posvetil mikroskopskemu pogledu. Zanimali so ga posamezniki, ki v vsakdanjiku bolj ali manj aktivno sodelujejo med sabo. Prav ta videnja pa je težko klasificirati oziroma urediti v nek sistem idej, ker je v družbi, ki je čedalje bolj diferencirana veliko število različnih pojavov in procesov, ki si med sabo niso niti prostorsko in niti časovno usklajeni. Obstajajo pa določeni principi, po katerih lahko izluščimo sociološke oziroma človeške univerzalnosti.

1.0 Kratek vpogled v vsebino dela

V strnjeni obliki bom podal osnovne poteze Simmlovega dela "Temeljna vprašanja sociologije (individuum in družba)."

1.1 Področje sociologije

O njeni vsebini in ciljih vlada po Simmlovim prepričanju vsebinska zmeda, kjer se pojavijo dvomi o znanstveno legitimno postavitvijo vprašanj. Seštevek posameznih problemov pod skupnim stičiščem "družbe", ki jih druge znanosti ne obravnavajo niso na voljo. Kako natančneje določiti in opredeliti področje sociologije.

1.2 Družba in vednost o družbi

Pravi, da ni znanosti o človeških zadevah, ki ne bi bila hkrati znanost o družbi. V mnogih primerih ni glavno zanimanje v tem, kako se individualne stvari obnašajo, ampak se oblikuje iz njih nova kolektivna enotnost. Nadalje pripominja, da je v veliki meri odvisno s kakšne distance oziroma perspektive gledamo na določen predmet. Npr. pogled na prostorski predmet iz dveh, petih ali desetih metrov nam daje vselej drugačno sliko. Tako lahko tudi pogled na človeka ali pa na družbo bolj ali manj odstopa, kajti pri teh prizadevanjih imamo opraviti z različnimi spoznavnimi namerami, katerim pa ustrezajo različne razdalje. Zelo pomembna so vzajemna duševna učinkovanja med ljudmi, ki se pogosteje odvijajo kot pa tista, ki so zgolj bežna in zelo redka.

Simmel je ob primerjavi sociologije z znanostjo medicine 17. stoletja zelo bistroumno opazil, da se je sociologija do tedaj preveč ukvarjala z velikimi sistemi, kot se je medicina ukvarjala zgolj z glavnimi človeškimi organi (srca, jetra, pljuča, itd.). Vsi veliki sistemi pa so strditve, kjer se srečamo z vzajemnimi učinkovanji med individui, ki šele omogočajo, da lahko veliki sistemi sploh lahko delujejo.

1.3 Abstraktna narava sociologije

Vsaka znanost, kot tudi sociologija zajame nek vzorec, nakar z raziskovalnimi vprašanji izloči celo paleto pojavov in se v tem ne razlikuje od teoretičnih ved kot sta logika in teoretska nacionalna ekonomija. V spletenih tvorbah se odkrivajo zakoni in evolucije, ki se v ločeni obliki ne morejo praktično izkusiti. Če obravnava sociologija s pomočjo pojma družbe abstrahirane komponente iz popolne stvarnosti, se moramo zavedati, da pretirani makroskopski zgodovinski pristopi k predmetu raziskave le šepovečujejo abstraktne oblike in vsebine. Najpomembnejše je naslednje spoznanje, ki pa nas bolj usmerja v mikroskopski raziskovalni pristop do družbenih pojavov in procesov, s čemer pa se zmanjšuje abstraktnost družbenih vsebin in form, kajti:

Vse tvorbe nastajajo iz medsebojnih vezi med ljudmi, ki pa so rezultat različnih generacijskih zaporedij.

1.4 Sociologija kot metoda

Sociologija je po Simmlovim mnenju postala metoda zgodovinskih in duhovnih znanostih, kajti sociologija nudi novo pot za vse znanosti. Družba je nosilec vsega zgodovinskega dogajanja. Določen raziskovalni problem je tudi možno rešiti s heterogenega področja spoznanja. Kot primer je navedel kriminalista, ki lahko razrešuje zločin s pomočjo poznavanja sociološke raziskave o psihologiji gledališkega občinstva, kjer imamo opraviti s predmetom kolektivno impulzivnega obnašanja, kjer je možno s pomočjo zbrane množice določiti posameznika. Pri druženjih različnih vrst (religioznega ali političnega značaja) imamo sicer opraviti z različnimi pojavnimi oblikami, vendar pa gre tukaj predvsem za občečloveško formo, ki se realizira tako na transcendentnih predmetih, kot tudi na čustvenih vzgibih. Četudi postajajo družbe čedalje bolj diferencirana, se njihove veje kljub temu stapljajo v nekem obče človeškem principu - družbenem.

1.5 Problemska področja sociologije

Celokupni razvoj družbenih sil naj bi po avtorju tega dela vedno temeljil na stvarni vsebini tehnične, dogmatične, intelektualne ali psihološke vrste, ki s svojo lastno naravo, zakonov in logiko ta razvoj ohranja v določenih smereh in mejah. Intelektualni dosežek je vezan na zakone mišljenja in obnašanja objektov in stvaritev (npr. znanstvena in umetniška dela). Razumljivost tega se pojavi šele iz stvarnih razmerij njihovih vsebin: stopnjevanje, navezovanje, razločevanje, kombiniranje.

Če bi raziskovali umetnine iz vidika časovnega zaporedja in stilnega razvoja ali razvoj prava kot zaporedje institucij in zakonov ali pa znanstveno produkcijo kot golo zgodovinsko ali sistematično nizanje rezultatov bi lahko prispeli do zanimivega zaključka. Če uporabimo primerno kategorijo se nam dejstva iz različnih področij znanosti in umetnosti pokaže kot obnašanje in produkt individuov. Možno je v enaki meri zgraditi ploščad, na katero lahko projeciramo celoto. Življenje človeštva je sestavljeno iz družb, katere pa so sestavljene iz bistva in ustvarjalnosti individuov.

Nadalje pravi Simmel, da je človeški duh v svoji miselni evoluciji ustvarjal trdno zgradbo na pojmovno še nezanesljivih temeljih (pojem materije pri fiziki, pojem duša pri filozofiji, pojem neskončnosti pri matematiki, itd.).

Vprašanje je, ali je mogoče pri različnih zgodovinskih tokovih, katere nosilce srečamo v isti skupini, odkriti skupen zakon, ritem, ki ga zvedemo točno na določena dejstva?

Vse poti naj bi vodile od nerazločne enotnosti prek diferencirane mnogovrstnosti pa tja do diferencirane enotnosti (občutek o enotnosti, nizanje različnih vej idej, determinirana razlikovanja teh vej idej, ki pa imajo skupen temelj).

Človeško znanje naj bi šlo skozi tri faze: teološko, metafizično in pozitivno, a razvoj teh znanj pa poteka zaradi razvoja družb na vseh področjih.

Simmel se je v nadaljevanju svojega dela tudi vprašal o pogojih za moč skupin v primerjavi z individui je izbral naslednje lastnosti: inteligentnost, energija, ustrezna izmenjava doslednosti in prožnosti, polariziranost. Ko pa skupina uresničuje oblast delujejo še druge energije: sposobnost za zgoščeno koncentracijo, razpustitev v individualne posebne dejavnosti, zavestna vera v vodstvo, vzporedna sebičnost posameznikov, predanost celoti, duhovna svoboda.

Avtor si je zastavil še eno zanimivo vprašanje: "Katere so skupne poteze in razlike kolektivnega in individualnega obnašanja (v ta sklop gre tudi "razlika med družbenimi in individualnimi pojavi)?

1.6 Raziskava družbenih oblik

Družbena dejstva niso zgolj družbena, ampak so v njih utemeljene stvarne vsebine čutne, duhovne, tehnične ali psihološke vrste, ki prispeva k celotni tvorbi družbenega življenja. Temeljna naloga znanosti o družbi naj bi bila opisovanje oblik vzajemnega delovanja med posamezniki. Simmel je v zvezi s tem določil dva problemska kroga:

1. Problemski krog: celotno zgodovinsko življenje
2. Problemski krog: oblike interakcij v družbi

Oblikovni tipi medsebojnega obnašanja posameznikov so npr. nadrejenost, podrejenost, konkurenca, posnemanje, delitev dela, ustanovitev strank, zastopstvo, itd.

Mnogovrstni interesi lahko sprožijo isti formalni potek podružbljanj, a vsebinsko enaki interesi lahko spodbudijo potek v različnih oblikah podružbljanj. Sinteza materije in forme pa lahko omogočijo enotnost socialnega življenja. Pravi, da je potrebno nujno določiti sociološki problem z ugotavljanjem, sistematičnem razvrščanjem, psihološkim utemeljevanjem in zgodovinskega razvijanja čistih form podružbljanja.

1.7 Raziskava epistemoloških in metafizičnih vidikov družbe

Socialno znanost obkrožita dve filozofski področji:

1. Temeljne pojme in podmene posamične raziskave, ki so nerazrešljive, ker so v njenem temelju (spoznavna teorija).
2. Posamična raziskava, ki je navezana na vprašanja in pojme, ki se pa odmikajo od izkustva in od predmetnega znanja (metafizika).

Mišljenje, ki se opira na določene predpostavke v zvezi s prostorom, snovjo, gibanjem in števnostjo je osnova, da sploh lahko ustanovimo določeno znanost (npr. fizika).

Simmel se sprašuje ali je družba smoter človeške eksistence ali pa zgolj sredstvo posameznika? Ali je družba končna vrednost v izoblikovanju posameznika ali združenja? Zazdelo se mu je, da odgovor tiči v najsplošnejši duhovni zgodovini temelječega razvoja.

2.0 Družbena in individualna raven

Izpostavil je relativno nesmrtnost skupine nasproti minljivosti posameznika.

2.1 Odločnost družbe in nihanje posameznika

Ob primerjavi med družbo in posameznikom je Simmel ugotovil naslednje:

• Dejanja družb so po obsegu večja, natančnejša in smotrnejša.
• Posameznik je izpostavljen protislovnim občutjem, vzgibom in mislim, kar pomeni, da je odločnost družbe na višji stopnji.
• Cilji javnega duha se ujemajo s temeljnimi cilji, ki jih v sebi goji individuum.

Ob tem naj pripomnim, da so tovrstne primerjave morda ob neupoštevanju meril (makroskopska ali mikroskopska) pomanjkljive.

 

Kar je skupno vsem, je lastnina, ki je najmanj v naši lasti, a družba teži k poprečju celote, toda višji elementi pa se upirajo kolektivnemu zniževanju. Tako denimo Simmel primerja služabnika in junaka: "Služabnik ne more razumeti junaka, ker se ne more povzpeti do njegove višave, a tudi junak se ne more spustiti do njegove podrejenosti. Nadalje Simmel lucidno ugotavlja, da ljudje z najvišjo ravnijo individualnosti, ki se izmikajo stiku z družbenim, zavirajo njegov splošni dvig.

3.0 Družabnost

Raziskava družabnosti je predmet raziskave tako čiste kot tudi formalne sociologije.

3.1 Vsebina proti formam družbenega življenja

2. Možno je pri družbi razlikovati med njeno vsebino in formo.
3. Vzajemno učinkovanje med individui se kaže v gonu, s cilji. Iz individualnih nosilcev nastaja enotnost, ki je družba, v kateri se interesi udejanijo.

 

3.2 Avtonomizacija vsebine

Gre za stanje, na katerem se aplicira način duhovnega delovanja, ki ima najbolj daljnosežen pomen. Poznavanje dejanskega obnašanja stvari ima koristi za ohranitev in spodbujanje življenja (npr. znanost, umetnost, pravo). Materija določa življenjske forme, a te, če so dvignjene do končne vrednosti pa določajo materijo (npr. igra). Igra je v svojem izvoru napolnjena z življenjem, a se zaradi izgube vsebinske globine in moči sprevrže v igračkanje. Pri znanosti ali umetnosti se iz realnosti vzamejo tisti pojavi, ki se ujemajo z novo naravnanostjo (npr. znanim pojavom ne posvečamo toliko pozornosti, ampak so a priori raziskani oziroma obrazloženi - stara naravnanost). Tako igre, znanstvene teorije, umetniške smeri, kot tudi zakoni postanejo forme, ki imajo svojo samostojno življenje.

3.3 Družabnost kot avtonomna ali igralna forma podružbljenja

Oblike lahko pridobijo samostojnost, čeprav niso vsebinsko uokvirjene, ampak obstajajo v kontekstu sproščenosti, ki v precejšnji meri zmanjšuje razkorak med svobodo in enakostjo - to je v pravem pomenu besede družabnost. Pri družabnostjo potekajo družbeni procesi, ki pa so minimalno vpeti v vsebine npr. državnosti, gospodarstva, rasnega razlikovanja, itd. Družbeni proces družabnosti je takorekoč nekakšen destilat enostransko karakteriziranih družb, kajti vsebine se le ohranjajo v znanmenju gole formalne igre.

3.4 Nerealnost, občutek za takt, impersonalnost

Družabnost v čisti obliki nima stvarnega cilja, niti vsebine in tudi ne rezultata, kajti vse gre v smeri zadovoljitve določenega trenutka. Družabnost vsebuje komponente ljubeznivosti, prisrčnosti in privlačne sile. Osebnosti se pri tem procesu ne izpostavljajo preveč in kar je najbolj osebno se izloči, tako da pri procesu družabnosti tudi ne prihaja do pretiranih razlikovanj med ljudmi.

3.5 Družabnostni pragovi

Pomembna je uvidevnost do drugega, kot tudi do samega sebe, tako da lahko govorimo o zgornjih in spodnjih družbenih pragovih, ki so neobhodno potrebni, da sploh lahko pride do čistega procesa družabnosti.

3.6 Družabnostni gon in demokratična narava družabnosti

Družabnost predpostavlja pozitivni motiv formiranja, kar pomeni, da naj bi vsakomur pripadalo toliko zadovoljitve, v kolikor je združljiv z drugimi posamezniki (veselje, razbremenitve, itd.). Tudi med družbenimi enakimi je demokracija njihove družabnosti bolj kot ne zaigrana, čeprav pa družabnost vzpostavlja idealen sociološki svet.

3.7 Umetni svet družabnosti

Pri procesu družabnosti je zaznavna močna težnja k ohranitvi ravnotežja, kjer pa imamo opraviti z aktivnimi vzajemnimi učinkovanji. Sodobno življenje je pretežno obremenjeno z objektivno vsebino in stvarnimi zahtevami, kar ošibi simetrijo in ravnovesje med subjekti. Družabnost je igra, v kateri se ljudje pretvarjajo, da so si med sabo enaki. Ko pa se pretirane praktične vsebine vmešajo se čista družabnost konča.

3.8 Družbene igre, spogledovanje in pogovor

• Pri igri življenja obstaja zgolj mik do funkcij (npr. tekmovanje, izmenjava, ustanavljanje, itd.), čeprav pa se skozi igro odigrava družba.
• Družbeni proces spogledovanja vsebuje erotično komponento, ki se razteza od izpolnitve do zatajitve (npr. žensko vedenje niha med DA ali NE). Spogledovanje preigrava forme erotike in se ne osredotoči na uspeh ali pa neuspeh.
• Pogovor je družbeni proces, kjer prihaja do hitre in lahkotne izmenjave besed. Pri pogovorih lahko zaigramo prepire, lahko damo nekomu prav, zaigramo drug značaj in se celo lahko prepričamo, da smo s pomočjo besed rešili mnogo problemov. Pri pogovoru gre torej za umetnost druženja, kjer so prisotne vsebine, kot tudi neenakosti.

 

3.9 Površna narava družabnosti

Družabnost je le simbol življenja, tudi igralna forma za etične probleme konkretne družbe, miniaturna podoba ideala družbe, kjer praviloma ni trenj in deluje na načelu svobode vezi. Resničnost je pri poteku tega procesa zgolj oddaljena in zavita v umetniški igri.

4.0 Individuum in družba v življenjskih nazorih 18. in 19. stoletja

Ta predmet razmišljanja je Simmel uvrstil v vejo filozofske sociologije.

4.1 Individualno življenje kot temelj konflikta med individuum in družbo

Družba lahko biva znotraj in zunaj posameznika, lahko predstavlja tujek, ki povzroča konflikte. Družba ima tendenco k celoti, v kateri je posameznik zgolj člen. Prav tako goji tudi posameznik željo po enotnosti in celoti.

4.2 Individualni egoizem proti individualni samo-dovršitvi

Posameznik zasleduje dve težnji hkrati. To sta egoizem (enotnost, celovitost) in altruizem (biti zgolj člen neke celote). V posamezniku poteka boj, kot tudi simbioza med realnimi in idealnimi vrednotami, kar v njemu prikliče ugodje ali pa tudi neugodje. Če se posameznik počuti kot nekaj popolnega je svoj cilj v lastni domeni že dosegel, če že ne presegel. Prav ta težnja je diametralno nasprotna družbi, ki želi imeti zgolj člene v svoji verigi, skratka družba zahteva posameznikovo pokorščino. Ta težnja v precejšnji meri ošibi egoizem posameznika in tako zavira njegovo hotenje po samo-dovršitvi.

Simmel je v tem delu podal zanimivo misel:"Vrednost stanja sveta izmeriti z ugodjem ali neugodjem!"

4.3 Družbeno proti človeškemu

Pravi, da je družba eno od oblikovanj, v katerega investira človeštvo vsebine svojega življenja. Vrednote človeške biti (moč, lepota, miselna globina, nazorska veličina, blagost, imenitnost, pogum in čistost srca, itd.) imajo avtonomen pomen, a družbene vrednote vedno temeljijo na aktivnostih oseb. Vrednotenje v smeri družbenega koristnega ni odvisno zgolj od posameznikovega pomena, ampak od vseh tistih, ki njegovo ravnanje pozitivno ali negativno interpretirajo.

Človeštvo je sinteza številnih elementov, iz katerih dobimo kot rezultat družbe. Prispevki v imenu človešta so po Simmlu naslednja delovanja: religiozna, znanstvena, interesi meddružinskega ali mednarodnega značaja, estetska izpolnitev osebnosti, itd. Vse to občasno potrebuje tudi družba, vendar ta pa ustvarja poprečja, saj teži k izravnavi svojih članov. Če človeštvo spodbudi individualno svobodo in predanost k človeškemu, potem je družba pretežno zavora k dosegi individualne svobode posameznika, a potreba po individualni svobodi je kot je Simmel ugotovil, čedalje večja.

4.4 Osemnajsto stoletje - svoboda individua

Ideal svobode je bil interpretiran kot naravno stanje. Tako so denimo fiziokrati zastopali stališče, da je svobodna konkurenca posamičnih interesov naravni red stvari. Razni drugi filozofi, kot Kant, Fichte so videli v JAZ-U nosilca spoznavnega sveta.

4.5 Antinomija med svobodo in enakostjo; naravni človek

• Simmel je ugotovil, da se v isti sapi svoboda in enakost izključujeta. Kot primer je navedel pojav akumulacije kapitala, kjer se neenakost hitro širi in svoboda se na račun zatiranih povečuje. Kot nasprotni pol akumulacije kapitala je določil pojav socialistične ideje, ki teži v podrejanje k splošni obliki, kar sicer povečuje enakost, a zmanjšuje svobodo ljudi, ki se morajo spustiti na nižji nivo. Prav slednje je v nasprotju temeljnega hotenja sleherne družbe.
• Naravni človek je po Simmlu bistvo sleherne osebe, ker se v njemu skrivajo najstarejše sile in najbolj splošne forme in so v nasprotju neponovljivih unikatov, ponovljive.

 

4.6 Individualizem in Kant; dvojna vloga narave; kategorični imperativ

• Spoznanje nastane zaradi številnih nepovezanih čutnih vtisov, ki se oblikujejo v enotnost, v intelekt, ki je tudi JAZ in ta je tudi nosilec in ustvarjalec objektivnosti. V isti globini, v kateri iz enakosti JAZ-OV izvira enakost njihovih svetov naj bi po Kantu tudi bila svoboda.
• Človek v sebi ne vsebuje zgolj egoizem, temveč tudi nesebičnost, kajti ekstremni egoizem uničuje neobhodno potrebne simbioze. Sleherni človek nosi v sebi idealnega človeka in velika naloga njegovega bivanja je v tem, da se v vseh svojih spremembah ujema z njegovo nespremenljivo enotnostjo.
• Vse dokler je bit zgolj del mehanizma sveta je naša vrednost identična z vrednostjo oblaka ali kamna. Ko zunanje sile našo bit izklesajo, ko pride do tvorbe JAZA šele dobimo posebno vrednost.

Ravnaj tako, da tvoja volja velja kot načelo splošne zakonodaje in da tako ne pride v nasprotje z voljo ostalih subjektov. V tem primeru se lahko individualnost približuje hkrati cilju po svobodi in enakosti.

4.7 Devetnajsto stoletje

V tem obdobju sta značilna dva ideala:

2. Težnja k enakosti brez svobode (socializem).
3. Težnja k svobodi brez enakosti (svobodna konkurenca - kapitalizem).

 

4.8 Socializem

Če so razlike med ljudmi prevelike, se ideje po enakosti množijo, kar pa je rezultat vzajemnih učinkovanj ljudi v določeni družbi. Človek zaznava okoli sebe enakosti in različnosti, kot nosi v sebi sliko o idealnem in realnem svetu. Če odnos idealnega in realnega podkrepimo s teorijo in prakso dobimo kot rezultat mišljenje. Socializem po njegovem mnenju ne razreši antinomijo med svobodo in enakostjo, ampak jo še povečuje. Za družbeno strukturo je zapisal, da bi lahko veljalo naslednjo načelo, ki pravi:"Veliko je poklicanih, a malo izbranih!"

4.9 Novi individualizem - neprimerljivost individua

Težnja človeka po diferenciaciji dejavnosti se iz obdobja v obdobje povečuje. Ko družbe naraščajo, tudi človek čedalje bolj išče samega sebe, kar bi lahko označili kot zgodovinsko nujo po individualizaciji, čeprav pa družbe (kot že omenjeno) zasledujejo drug cilj. Tako se je denimo v obdobju romantike razvil kvalitativni individualizem. Človek išče bolj vrednote znotraj sebe in jih povezuje z vrednotami narave. Nauk o svobodi in enakosti je duhovno zgodovinska podlaga svobodne konkurence, medtem ko je nauk o različnih osebnostih duhovno zgodovinska podlaga delitve dela, kar bi lahko označili kot filozofski vidik družbenega individua v 19. stoletju. Novi individualizem okrepi potrjevanje osebnosti in vrednost lastnega bivanja, kajti posameznik občuti čedalje večjo potrebo po dokazovanju samega sebe. Sleherni posameznik je unikat in ga ni smotrno s silo stlačiti v neko poprečje. Simmel je videl v ustvarjalnosti individuov, ki so svobodnega duha in enkratne osebnosti glavni razmah in razvoj družb.

5.0 Interpretacija Simmlovih misli okrepljene s konkretnimi primeri

Po mojem mnenju je bil G. Simmel eden prvih sociologov, ki so zmanjšali velike razdalje med družboslovnimi in naravoslovnimi znanostmi. Že primerjava med klasično medicino in v 19. stoletju obstoječi in veljavni sociologiji je pokazala, da naj bi se tudi sociologija vzgledovala po razvoju naravoslovnih znanosti. Sociologija se naj ne bi osredotočila zgolj na velike sisteme, ampak tudi na njene strukturne sestavine, ki so njihovo pogonsko kolo. Simmel je opozarjal na drobne interakcije med ljudmi (npr. pogovori), kajti primerjal jih je z interakcijami med atomi. V današnjem času se razkorak med naravoslovnimi in družboslovnimi znanostmi čedalje bolj zmanjšuje, saj v enih in drugih iščejo raznovrstne analogije. Sodobna sociologija celo že uporablja matematične izračune pri določevanju socialnih distanc in usmerjenosti v določena interesna področja. Veliki sociološki sistemi so zaenkrat po matematični ali fizikalni plati gledano preveč zapleteni, saj tako matematika, kot tudi fizika se pri računskem določevanju nekaterih elementov bolj usmerjata v manj zapletene sisteme.

Vendar po drugi strani pa se denimo astronomi ukvarjajo z zelo velikimi in zapletenimi sistemi v vesolju, a jih zavoljo izračunov poenostavijo, kajti vesolje je za nas ljudi manj oprijemljivo, kot je to družba. Prav zaradi tega človek teži k poenostavljanju, saj lahko določi le tisto kar zaznava. Če pogledamo vso stvar z vidika relativne količine pojavov in dogodkov bi lahko rekli, da mi ljudje več različnih stanj zaznavamo, že zaradi dejstva, ker smo v svoji biti bolj zavezani družbi kot pa oddaljenemu, tujemu in skrivnostnemu vesolju.

Npr. oblika ozvezdja Oriona je dogovor, kajti med sabo so povezali tiste zvezde, ki so na nebu za prosto oko najbolj zaznavne. Okoli Oriona je še mnogo zvezd, ki pa ne izžarevajo toliko svetlobe. Te zvezde so od nas oddaljene za mnogo svetlobnih let, a kljub temu je človeški um bil sposoben vzpostaviti interakcije med njimi, jim določiti svetlost, življenjsko dobo, oddaljenost, težo in celo velikost.

Kot je makrokozmos za nas ljudi precej nedoumljiv, prav podobno se nam dogaja, kadar poskušamo doumeti mikrokozmos. Tako se nevrologi denimo ukvarjajo s preučevanjem gibanja, funkcij in interakcij nevronov v možganih. Osupljivo, kaj vse so sposobni določiti. Nevronom določijo hitrost, velikost, težo, glasnost, njihove funkcije in celo Ph so jim že izmerili. Nevron je sestavljen iz telesa, vlakna, živčnih končičev in sinaptičnih mešičkov. Človeška znanost lahko vidi nevrone samo s pomočjo elektronskih mikroskopov, s katerimi je možno doseči več kot 500000 kratno povečavo, toda kdo nam je porok, da vidimo skozi njega dejanskost. Tako se zopet ravnamo po dogovoru in po tistem kar smo zmožni zaznati.

Oglejmo si pobliže molekulo vode, pri kateri kisikov atom veže nase dva atoma vodika pod točno določenim kotom in ohranja do obeh točno določeno razdaljo. Vsem atomom so določili maso, ki jih po končani reakciji, ioni tako kisika, kot tudi vodika ohranjajo, čeprav obstaja med atomi in ioni velika razlika. To pomeni, da kvalitativna sprememba ni vplivala na kvantiteto posameznih delcev, a kot rezultat smo dobili seštevek vseh oziroma ravnotežje. Tudi družba in posameznik težita k ravnotežju, vendar reakcija še zdaleč ni dokončana. Zakon o ohranitvi mase se zgolj relativno potrjuje pri družbenih interakcijah (npr. število članov planinskega društva) in to bolj pri makroskopskem kot pri mikroskopskem vpogledu.

Fizikalna znanost je bila sposobna izmeriti hitrost svetlobe in ji določiti sestavo. Energija svetlobe naj bi prihajala v enakih paketih in tako se je porodil pojem foton, ki ima veliko energije, a skoraj nič mase. Za vsak foton so rekli, da vsebuje enako energijo in ker je teh fotonov neznansko veliko lahko ob srečanju z elektroni povzročijo vzbujeno stanje, ki ne pomeni nič drugega kot kolektivni efekt (zaznavamo svetlobo).^c Pri opazovanju družbenih pojavov smo bolj dovzetni na tiste, ki so rezultat identičnega interesa, številnih intenzivnih in močnih interakcij.

Kateri dejavniki pravzaprav najbolj zavirajo eksaktno določevanje dinamičnih interakcij med posamezniki, ki se v okviru bolj ali manj identičnih interesov spojijo v družbo/-e?

1. Tako pri astronomiji, kemiji, fiziki, matematiki itd. se ne osredotočijo toliko na zgodovinska dejstva, kot to počnejo pri družboslovnih in humanističnih znanostih. Te naravoslovne znanosti uporabljajo konstante, ki so se za svoj čas teoretično ali eksperimentalno določile in se niso vse do današnjih dni nič spremenile (npr. hitrost svetlobe bo vedno ostala okoli 300000 km/s ali pa Ludolfovo število bo vedno imelo isto vrednost, atomska masa atoma kisika bo vedno ostala približno 16, ipd.). Tudi pri interakcijah posameznikov se mnogokrat srečujemo s pojavi, ki izražajo relativno konstantnost (npr. nakupovanje živil v določeni veleblagovnici, ljudje ki gredo v službo in čakajo na avtobus, ipd.). Če bi tem pojavom za računsko določevanje določili neko konstanto, bi le-ta bila bolj kratkoročnega značaja.
2. Tako zvezdam, atomom, krogom, nevronom, fotonom, itd. znanstveniki ne pripisujejo živosti, kot to lahko počnejo pri ljudeh, zato v teh predmetih tudi ne morejo videti čustev in razuma. Ta perspektiva gledanja zelo olajšuje računsko določevanje interakcij tako med zvezdami, atomi, nevroni, krogi, fotoni, itd. Svet, s katerim se poistovetimo nam je fizično in umsko bližji kot sta to makro- in pa mikrokozmos.
3. Kot posamezniki smo vseskozi bolj ali manj vpeti v družbene spone, tako da lahko dobimo o njih več informacij, a zaradi višje stopnje dinamike in tudi števila interakcij tako večjih in manjših družbenih sistemov, kot posamezniki izločimo tiste, ki za nas niso neobhodno potrebni. Za enkrat je več kot težko določiti pri družbenih procesih npr. zakon o ohranitvi mase in energije, ker imamo za to na voljo preveč elementov oziroma subjektov, kjer potekajo tudi skoraj neštevne drobne interakcije med posamezniki in velikimi družbenimi sistemi.

 

5.1 Konkretni primeri

Opisal bom nekaj konkretnih primerov s področja mikrosociologije, kjer bi lahko vsebine in forme družbenega procesa učinkoviteje ponazarjale posameznikove in manjše družbene interakcije.

5.2 Večkratni pogovor treh ljudi

Ta predmet sociološke raziskave je na prvi vpogled najmanj sestavljen, saj poznamo število posameznikov, temo, posameznikove lastnosti in njihov cilj. Ob stalnem opazovanju teh treh akterjev bi lahko izluščili tudi druge podatke z namenom odkriti formo, moč in stabilnost teh interakcij.

Poročilo:

Najmanj dvakrat tedensko se pri nakupovanju srečajo M, F in J. Ko odidejo iz trgovine se vedno za 10 minut ustavijo, da bi med seboj pokramljali. Vse tri osebe so upokojenci in presegajo šestdeset let. Čeprav je v bližini trgovine klop se nikoli nanjo ne usedejo in vedno stojijo v obliki trikotnika. Fotografski posnetki kažejo, da M vedno stoji bližje F-u, kot pa J-u.

M po vsakem pogovoru izreče okoli 60 besed, F le 50, J samo 20 in po 40 pogovorih se je samo enkrat pripetilo, da je J izrekel 90 besed, medtem ko sta M in F izustila zgolj 15 besed. Najbolj pogoste besede pogovora so vreme, pokojnina, politika, vnuki in kosilo. Največ različnih besed je uporabil F, nato M in nato J.

Ideja:Na podlagi vizuelne oblike interakcij med posamezniki in frekvenčni porazdelitvi besed bi lahko računsko določili, na katerem mestu te interakcijske forme so vezi najmočnejše. Ali število izrečenih besed tudi določa kvaliteto interakcij? Računsko bi lahko tudi določili, v kolikšni meri so posamezniki v tem tipu interakcije fleksibilni. Če bi še več tovrstnih pogovorov analizirali od drugih oseb, bi verjetno lahko odkrili interakcijske univerzalnosti.

5.3 Raziskovanje interakcij igralcev na nogometni tekmi

Če bi sledili razvoju nogometne igre vse do danes bi lahko ugotovili, da se je precej zmanjšala vloga individualistov in da so se povečala kolektivna prizadevanja (podobno kot pri podjetništvu, v znanosti ipd.). Sama postavitev igralcev na začetku tekme, pa se ni bistveno spremenila (tudi pravila se niso bistveno spremenila). V tej raziskavi bi lahko ugotovili, katere interakcije na nogometnem igrišču so v določenih situacijah najbolj učinkovite. Kateri drugi družbeni elementi se lepo refleksirajo na način igranja nogometa?

Vsaka nogometna reprezentanca uporablja lasten sistem igranja, ki se mora prilagoditi zmogljivosti igralcev. Ko govorimo o ofenzivnem, svetovnem ali o 4-2-4 sistemu (teh sistemov igranja je še mnogo več) se moramo zavedati, da so to interakcije, ki se med sabo precej razlikujejo. Porazdelitev igralcev na igrišču je raznotera, tako da se tvorijo zelo zanimive oblike, ki bi morda lahko bile pogojno primerljive z interakcijami ljudi v podjetjih.^d

Če imamo v vsakdanjem življenju opraviti največ z neverbalno komunikacijo (okoli 70 %), potem se to dejstvo še mnogo bolj odraža na nogometni tekmi (okoli 95 % je neverbalne komunikacije). Igralci se sporazumevajo med seboj predvsem po govorici telesa, saj igralci določenega moštva uporabljajo mnogo internih kretenj, ki so podobne kodam (Npr. če igralec v sredini premakne levo ramo je srednji napadalec seznanjen, da mora spremeniti svoj položaj). Pri nogometni igri so te interakcije med igralci zelo hitre, a denimo v delovnem procesu so počasnejše. Vsebine in forme so seveda predpogoj za vzpostavitev hierarhije, ki je pri nogometni igri refleksirana s strani trenerja in njegovega štaba, čeprav obstaja tudi lastna hierarhija igralcev, ki je v toku igre manj izrazita.

5.4 Raziskava interakcij v in zunaj modne hiše

Sleherna večja organizacija, naj bi po mnenjih nekaterih znanstvenikov imela največ štiri hierarhičnih ravni. Pri uresničevanju delovanja organizacije veljajo štiri načela:

• V organizaciji doseči največje število nepretrganih hierarhičnih verig od dna pa do vrha.
• Izenačiti število izbranih oseb iz vsake ravni v organizaciji.
• Vsak nadrejeni naj bi imel enako število neposredno podrejenih.
• Število zaposlenih je pri vrhu sorazmerno majhno (kratka veriga).

 

Notranje delovanje modne hiše ima cilj, da se širi navzven ne zgolj z oblekami in lepimi manekenkami, ampak tudi s pomočjo organizacij, ki zasledujejo isto hotenje. Pri teh raziskavah bi lahko uporabili digrafe, s katerimi bi lahko nazorno prikazali povezave znotraj modne hiše, kot tudi zunaj nje. Največji dogodek za modno hišo pomeni modna revija, kjer se manekenke in manekeni kažejo s proizvodi ne samo modne hiše, temveč tudi zlatarn, kozmetike, avtomobilske industrije, glasbenih izdelkov itd. To se pravi, da so manekeni/-ke posredovalci/-ke med vsemi temi velikimi organizacijami. Povezave med temi se najbolj kažejo na velikih modnih revijah, a ko vlada zatišje postanejo interakcije med vsemi temi organizacijami ohlapnejše in takrat se zopet bolj krepijo povezave znotraj podjetja.

Aktivno opazovanje in analiza tovrstnih interakcijskih gibanj bi lahko pripomogla k npr. izboljšanju odnosov ljudi v organizaciji.

Predmetov raziskav o interakcijah med posamezniki in družbenimi sistemi je skoraj neštevno. Tako bi lahko s pomočjo eksaktnih metod raziskovali npr. komunikacije na internetu, obnašanje ljudi in organizacij pred in po političnih volitvah, interakcije med ljudmi, ki kadijo določene znamke cigaretov, vloga reklam pri interakcijah upokojencih in otrocih itd.

6.0 Zaključek

Vloga sociologije po moji interpretaciji pričujočega Simmlovega dela ni zgolj v znamenju samozadostnosti, ampak se lahko sociološka znanstvena prizadevanja usmerjajo tudi na druge znanosti. Simmel je na nek način eden prvih glasnikov multidisciplinarnosti (morda celo interdisciplinarnosti) znanstvenih panog, kajti vse kar je človeško, je hkrati lahko tudi družbeno in je povsem vseeno, katere posameznike, ki živijo v družbah imamo v vidu. Tako denimo se lahko ekologi ukvarjajo z ekosistemi, ki zajemajo biološke, kemične, fizikalne, sociološke, tehnične in ekonomske aspekte, ampak vsa njihova prizadevanja gredo v končni fazi v prid naravne in družbene narave - družbe.

Mnogo je znanstvenih principov, ki jih s pridom uporabljajo različne znanstvene panoge v različnih pojavnih preoblekah. Tako uporabljajo bodisi naravoslovne, kot tudi družboslovne znanosti pri njihovih raziskovalnih prizadevanjih naslednje miselne principe (nekaj jih bom naštel): Princip minimalno/maksimalno, princip zgostitve, princip hierarhičnosti, princip ravnotežja, princip celote in dela, princip raritete, princip podobnosti, princip splošnega/posebnega, itd.

Znanosti katerekoli vrste uporabljajo tudi iste metode, kot sta dedukcija in indukcija, kar je možno izvesti le s pomočjo dialektične zavesti. Sociologija bi lahko uporabila prilagojene fizikalne postopke v prid raziskav interakcij med posamezmiki, skupinami, organizacijami in družbami. Prav tako bi lahko fizika poskušala raziskovati družbene pojave s svoje prizme gledanja. Menim, da bi bil rezultat pri tovrstnih intelektualnih prizadevanjih zmanjševanje razkoraka med družbo- in naravoslovjem.

V današnjem času, ko so družbe izredno diferencirane, poteka tudi drugi proces v smeri integracij, kajti več kot je diferencijacijskih procesov, tem močnejši in intenzivnejši morajo biti tudi integrativni procesi. Prav ti družbeni tokovi se zelo poznajo tudi na področju znanosti, kajti poznamo ogromno število različnih znanosti, ki pa v svojem daljnem razvoju stopajo na področje multidisciplinarnosti in se spogledujejo celo z interdisciplinarnostjo.

Skratka, sleherno zavestno človeško hotenje je abstrakcija življenja, a v tem vpogledu se množijo občutki, zaznavanja, izkustva, spoznanja in v končni fazi vprašanja. Prav zaradi tega je obstoj znanosti možen in nekje v tem arealu se začenja tudi sociologija.

7 Literatura

Glavna:

2. Simmel, G.: Temeljna vprašanja sociologije (individuum in družba). - Ljubljana: Škuc filozofska fakulteta, 1993. - (Studia Humanitas ; 7)

 

Dodatna:

2. Grlić, D.: Leksikon filozofa. - Zagreb: Naprijed, 1983
3. Gröning, M.: Lexikon für Sport und Spiel. - Köln: Lingen Verlag, [197?]
4. Kladnik, R.: Fizika II (za tehniške šole). - Ljubljana: DDU univerzum, 1975
5. Tannenbaum A.S.: Hierarhija (mednarodna raziskava). - Ljubljana: Delavska enotnost, 1975

Literatura na Internetu

1.) Georg Simmel Homepage (2002-08-02)
..... ... Monica Thoma: Das Geld: Wirkungen auf das individuelle und kollektive Handeln. Beat Bächi: Georg Simmel und die Frauen: Macht - Körper - Wissen. OPIS: Jezik spletnih strani je nemški in prikazuje Simmelovo življenje in delo.

2. ) habermas (2002-08-02)
Spring 1996 Volume 22, Number 3. Georg Simmel on Philosophy and Culture: Postscript to a Collection of Essays by Jürgen Habermas Translated by Mathieu Deflem. OPIS: Zbirka esejev J. Habermasa, ki vsebuje tudi Simmlov pogled na filozofijo kulture. Jezik spletnih strani je angleški.

3.) Malaspina.com - Georg Simmel (1858-1918) (2002-08-02)
Dela in življenje Georga Simmla. Jezik spletnih strani je angleški.

4.) Simmel Index (2002-08-02)
Georg Simmel - indeks Simmlovih del ipd.
 

5.) Georg Simmel (2002-08-02)
... Georg Simmel (1858 - 1918). Georg Simmel verbindet die psychologisch-genetische, evolutionistische mit einer idealistischen Idee. Mnogobraznost sociologije in filozofije Georga Simmla.

6.) Biographie: Georg Simmel, 1858-1918 (2002-08-02)
1858-1918. Georg Simmel. Philosoph, Soziologe. 1858
1. März: Georg Simmel wird in Berlin geboren. OPIS: Biografija Georga Simmla.

7.) Simmel - The Stranger (2002-08-02)
Georg Simmel. From Kurt Wolff (Trans.) The Sociology of Georg Simmel. OPIS: Sociologija Georga Simmla
 

8.) Notes on Georg Simmel (2002-08-02)
Notes on Georg Simmel. These notes on Georg Simmel were prepared for Sociology 250, Introduction to Social Theory, in Fall, 1995. OPIS: Beležke o Georgu Simmlu.
 

9.) SOCIOLOGICAL THEORY (2002-08-02)
Jezik spletnih strani je angleški in obravnava sociloško teorijo individua in družbe.

10.) Sergio Benvenuto: Fashion: Georg Simmel (2002-08-02)
Moda, velemesta in duhovno življenje. Jezik spletnih strani je nemški in angleški.
 

11.) Georg Simmel: Das Werk (2002-08-02)
 OPIS: Spletne strani prikazujejo Simmlovo delo "STVARITEV" (Das Werk).

12.) Georg Simmel: Unser Wissen von anderen Menschen (2002-08-02) OPIS: Naše znanje od drugih ljudi

13.) Über Georg Simmel (2002-08-02)
Über Georg Simmel: Simmel einmal Anders: Philosophie des
Geldes. Georg Simmel und die Entsehung eines neuen geistigen ... OPIS: O Georgu Simmlu nekoliko drugače. Vsebuje filozofijo denarja, itd.

14.) ? LS-Theorie der Architektur Georg Simmel (2002-08-02)
Georg Simmel, Text. 1896, Soziologische Aesthetik. 1903, Die Großstädte und das Geistesleben. 1908, Vom Wesen der Kultur. 1909, Brücke ... OPIS: Teorija arhitekture - sociološka estetika, velemesta in duhovno življenje